Medtem ko sem iskala recept za slivove cmoke iz krompirjevega testa, sem naletela na svojo kolumnico izpred petih let, objavljeno v velenjskem tedniku Naš čas. V njej izpihana jeza me je spomnila na letošnjo predsedniško tekmo. 5 let je minilo. Se je kaj spremenilo?
2007 sem tako začela: “Res je, tisti potrpežljivi bralci, ki prebirate moje flance, ste lahko že siti mojih povedi in misli o volitvah predsednika republike v letu 2007. Razumljivo, saj jih že tretjič streljam na papir, ki ga pravkar mečkate v rokah. A ne morem drugače, tudi zaradi tistega moža ne, ki se je menda namenil ženiti v bližino Velenja in je kljub očitni sreči v zasebnem življenju Peterletov poraz na volitvah razumel kot grozen osebni poraz. In kadar predsednik vlade v moji državi favorizira enega od predsedniških kandidatov tako ostro in zavzeto, postane to tudi moj problem. Osebni seveda, da ne bo pomote.
Torej: Lojze Peterle je v drugem krogu pogrnil na celi črti. Tako zelo je bolelo, da sem celo jaz, ki ga prav res ne maram, postala empatična. V tem vzdušju sem mu tudi odpustila svinjanje po mojem poštnem nabiralniku, v katerega mi je tik pred drugim krogom fliknil svoj motivacijski časopis z Urškinim uvodnikom, Brankinimi recepti in križanko.
Urška, če kdo časopisa ni prebral, je točno tista prijetna spremljevalka Janeza Janše, na katero smo velenjski lokalpatrioti tako ponosni. Bodoča premierjeva nevesta, ki je v časopisu spregovorila o edinosti izbranega predsedniškega kandidata. In takrat je po vsiljivosti slabega PR-ja moralo zasmrdeti celo pri volilcih, ki so tradicionalno zapriseženi Lojzetu.
Pa ni bila Urška tista, ki je storila napako, ampak kdorkoli že, ki ji je predlagal da se spusti v pospeševanje pridobivanja glasov. Kdorkoli že je najbrž predvideval, da bo rezultat blizu neodločenemu in je želel izkoristiti njeno politično neoporečnost, ki bi volilno tehtnico morala premakniti Lojzetu v prid.
A načrt ni uspel in to ne zaradi Urške, ampak zaradi vladnega pretiravanja, s katerim je Janez Lojzetu storil medvedjo uslugo. Vsaj nekateri analitiki notranjepolitičnega prostora pravijo tako, da je podpora predsednika vlade v teh gospodarsko razburkanih mesecih bila škodljiva in usodna za enega od predsedniških kandidatov.
Toda kdo bi vedel, ali bi v nasprotnem primeru (torej brez Janševe podpore) Peterle premagal nasprotnika v drugem krogu volitev. In to niti ni važno. Tisto, na kar opozarjam, je predrzno favoriziranje enega in blatenje drugega kandidata. Poteza, ki si je ne bi smela privoščiti nobena vlada ali njen predsednik, nobeno ministrstvo. In če se šef izvršne veje oblasti do 12. novembra 2007 tega ni zavedal, so ga na napako zagotovo opozorili volilci.
Volilna farsa se je sprevrgla v umetno ustvarjeno vladno krizo in je postala še bolj napeta, ko je premier ob prvih neuradnih izzidih zacvilil kot malo dete. Užaljen je grozil z odstopom, saj da ob tako slabih volilnih rezultatih predsedovanja EU ni moč izvajati. Ko so ga za silo potolažili pa je predlagal (samo) glasovanje o zaupnici vladi in jo v ponedeljek zvečer tudi dobil.
Janez Janša, ki sicer ni ravno politik po mojem okusu, me je s takimi odzivi zelo razočaral. Veliko je pripomogel k temu, da se je več kot teden dni vlada ukvarjala sama s seboj in ne z vodenjem države; kaj šele, da bi se pripravljala na predsedovanje EU! Pokazal je osebne lastnosti otroka, ki igra le toliko časa, dokler zmaguje, in ko v tekmi ni več prvi, kujavo zapusti igrišče.
Priznam, da sem od predsednika vlade, tudi od Janeza Janše, pričakovala veliko več. Škoda,” sem zaključila 2007.