Ko sem še nabirala kilometrino pri zasnovi in izvedbi spletnih mest na Innovatifu, je med njimi bilo manj takih, ki so nagovarjala otroke. In kadar sem načrtovala s fokusom na zelo mlade uporabnike interneta, se nisem načrtno poglabljala v prilagajanje uporabniškega vmesnika otroku. (No, tole je morda lušna izjema: Tosemjaz.net.)
Vprašanje je, ali bi se morala. Kakšna je uporabniška izkušnja otrok oziroma imajo otroci na internetu enake vzgibe in sledijo podobnim scenarijem kot odrasli uporabniki?
Zvedavi in spretni
Če pomislim za nazaj, sem otroke brez posebnega premisleka uvrščala med naprednejše uporabnike in sem jim pripisovala več spretnosti, kakor običajnemu odraslemu obiskovalcu spletnih mest. Kljub maloletnosti ali prav zaradi nje so otroci radovedni, igrivo raziskujejo spletno mesto, igro ali program, ki pritegne njihovo pozornost in kmalu odkrijejo vse “zanimive” kotičke. Po tem scenariju tudi zelo hitro razvijejo svojo predstavo o delovanju, strukturi in možnostih, s katerimi lahko npr. pri igranju igrice, kot je Minecraft, bolj in dlje uživajo.
Med 2005 in 2010 je bilo v Nemčiji v okviru raziskave o pomenu estetike v otroškem življenju (glej povezavo/članek na koncu zapisa) ustanovljenih 22 otroških žirij za ocenjevanje spletnih mest, v katerih je zasedalo 38 9- in 10-letnih osnovnošolcev. Avtorji članka so sodelovali v ekipi raziskovalcev, ki je tem otrokom v presojo dodelila nekaj spletnih mest. (Števila ocenjevanih spletnih mest oz. obsega žiriranja žal nisem zasledila.) Žirije, tj. skupine osnovnošolcev, so razmišljale o tem, kako všeč so jim izbrana spletna mesta, in svoje ugotovitve zapisovale. Prišli so do precej artikuliranih zaključkov o všečnosti (estetiki) in uporabniški izkušnji. Predvsem slednji pa so zelo podobni nekaterim aktualnim načelom spletne produkcije. Otroci niso zgolj zvedavi uporabniki, ki se dobro znajdejo pri navigiranju po kompleksnih računalniških igrah. Njihovi prstki in glave velikokrat presenetljivo suvereno upravljajo računalnike, tipkovnice, miške, gumbe, zaslone in konzole, četudi so ti v štartu bili zasnovani za veliko večje dlani in odrasle glave.
Otroci so se torej izkazali ne kot naivna, ampak, nasprotno, celo kot zelo kritična uporabniška skupina in opozorili, da pri obiskovanju spletnih mest pričakujejo kakovost. Nekaj otroških kriterijev za presojo kakovosti spletnih mest sem povzela in jih zapisala kot priporočila, ki so zelo očitno primerljiva z načeli spletne produkcije (za odrasle).
Otroci o izdelavi spletnih mest:
- Barve naj bodo vesele in raznolike; vendar naj oblikovalec pazi, da s preotročjimi barvami ne prizadene npr. desetletnikov. :) Prav tako naj bo dizajnerjevo oko pozorno, da bodo barve mladcem ob obisku sajta dajale občutek celote.
- Besedilo je veliko manj priljubljeno od slik in fotografij. Lahko pa je zelo pozitivno sprejeto, kadar je razbito na manjše koščke, urejeno ter zapisano z repom in glavo. Humor in pripovednost/zgodba sta zelo zaželjena.
- Slike in fotografije so zanimive, a pri otrocih v primerjavi z gibljivimi sličicami, animacijami in filmi nimajo šans.
- Največje dražilo za zadrževanje in vračanje na spletni naslov so igrice. Otroci so pripravljeni prebrskati vsebino na še tako obskurni povezavi, da bi našli do igric in ugank.
- Spletne pasice/oglasi, sploh oni zelo pisani in utripajoči, odbijajo. Tudi otroke.
- Nepregledna struktura in slaba navigacija so vzrok za nezadovoljstvo. Ena od žirij je zoprno pot do igrice na spletnem mestu pokritizirala kot “pravi labirint”.
Otroško, a ne otročje
Otroško, vendar nič kaj otročje se ne berejo ta priporočila. (Razen morda onega o barvah; vendar pa so te na podobni ravni tudi zelo pogosto komentirane s strani odraslih uporabnikov spleta, kajne?) Otrokom moramo torej – saj ne da je presenečenje – pripisati precejšnje kompetence pri uporabi spletnih mest. Je kdo/pozna kdo koga, ki je prav tako že raziskoval pričakovanja mulcev, ko se ti podijo po internetu?
Navdih za zapisano (besedilo ni javno dostopno oz. je dostopno proti plačilu): Fuchs, Naumann in Schneider 2010: Überlegungen zur Ästhetik der Kinderkultur am Beispiel von Bilderbuch und Internet