Pohod spominov in tovarištva

Včeraj sem s tovariši: @skrat (Moj najtovariš), @sparkica (Supertovarišica), @valentinbufolin (Komisar za vino), Dačka (Komisarka za točnost), Živa (Najmlajša tovarišica pohodnica), Alain (Vodja prehrane) in Špela (Sekretarka za interier), prekorakala 35 km poti okrog Ljubljane. Na začetku je bil korak strumen in odločen, proti koncu zaradi bolečin malo počasnejši … A nasmeh in smeh nas v sedmih urah nista zapustila oziroma sta se ob hladnem pivu in obloženi mizi v turški restavraciji Tildiz Han le še okrepila!

Nostalgija

Zakaj smo se veselili ob pivu in hrani najbrž ni treba posebej pojasnjevati. Zakaj smo se odločili prehoditi 35 km okoli in po Ljubljani pa … Hm. Pohod ob žici – po poteh, ki tečejo, kjer je mesto v času italijanske okupacije obdajala bodeča žica – je množična prireditev, taka ki se jih sicer zaradi gneče skušam malo izogibati. Ampak je hkrati tudi lep dogodek, zaradi lepega spomina na osvoboditev in ja, tudi zaradi partizanske nostalgije – konec koncev spoštujem in sem ponosna na delovanje in pogum svojih starih staršev in njihovih staršev med 2. svetovno vojno.

Tovarištvo

Poleg nostalgije in čarov postpohodne kulinarike imam še en dober razlog za sedemurno premikanje stopal. To je družba tovarišev, s katerimi smo si že nekaj let zvesti, ter dobra volja, veselje in režanje, ki zaiskrijo med nami (kakor hitro prežvečim tečnobo zaradi zamudnikov štarta). :)

Hočeš videti kako?