Sofia Coppola je po Izgubljeno s prevodom (Lost in Translation, 2003) ponovno ustvarila enega zame najlepših filmov: Tam nekje (Somewhere, 2010), ki se je pravkar odvrtel in nežno pretvoril precej naporen vikend v pisan, a spokojen nedeljski večer.
Gladka, finotekoča življenjska zgodba, pripovedovana skozi samost in osamljenost uspešnega igralca Johnnyja Marca, deca v najboljšem pomenu besede, ki v očeh okolice predstavlja nadseksi supersamca. (Igra ga božansko lep Stephen Dorff, ki je – nič se ne bom delala fine – sanjski dečko!)
Lepi Johnny je ločenec, ki ima, kakor se to ločencem rado pripeti, hčer, prezrelo za svoja leta. Ta fotru pomaga premišljevati, kako se zares živi, kaj je pomembno in ga opozarja na globoke, v filmih pogosto opevane resnice … Vse to skozi pomirjujoč ritem, poletno dišeče barve in meni spet neverjetno dobro driving glasbo. Whoa! – za film, za režiserko, za casting!
Ahja, film me je tudi zato tako namagnetil, ker sem v ločencu in skrbni, preodgovorni hčeri videla sebe in svojega očeta. Predme se je vrnilo sladkopekoče otroško hrepenenje po času, igri in pogovorih s pametnim očetom ter naivni, a iskreni skrbi za svojega junaka.
PS za fotra: Fajn si! Čeprav ta film ti pa ne bo všeč. ;)