V publikaciji, nastali po okrogli mizi o internetu in prihodnosti demokracije v Ljubljani, je izšel tudi moj esej o dvojni funkciji nastopa osebe (samoreprezentacije) na družbenih omrežjih. Spletna omrežja spodbujajo hiper-mediatizacijo vsakdanjega življenja in poplavljanje spletnih omrežij z osebnimi pripovedmi; hkrati pa participacija v spletnih omrežjih uporabniku daje dostop do “orodij” za družbeni oziroma politični angažma. Zvezek “Politika 2.0: Internet in prihodnost demokracije” je v slovenščini in nemščini uredil Kristian Donko, izdajo sta konec lanskega leta podprla Filozofska fakulteta in Goethe Institut v Ljubljani.
Med narcisistično samoreprezentacijo in politično participacijo na spletu
Spletnega uporabnika oblikuje kulturno okolje. V potrošniški demokraciji uspavani posamezniki se na spletu izražajo s poplavo osebnih pripovedi. Zatiranje, cenzura, nesvoboda in represija pa sprožajo nasprotovanje in iznajdljivo uporništvo, ustvarjanje vzporednih komunikacijskih prostorov ali soupravljanje komunikacijskih okolij. Zanima nas kontekst, v katerem spletni uporabnik postane politično aktiven. Pri tem izhajamo iz predpostavk: (1) da človek izven družbenega konteksta ne more obstajati in (2) sta samoreprezentacija in mediatizacija pogoj za participacijo v digitalni kulturi. Kadar ni izrecno drugače navedeno, se esej navezuje na raziskovalne podatke, zbrane v okviru raziskovalnega projekta Konstrukcija subjekta in digitalna kultura (Subjektkonstruktion und digitale Kultur, SKUDI), v katerem so med letoma 2009 in 2013 sodelovale avstrijska in tri nemške univerze: Univerza v Celovcu, Univerza v Münstru, Univerza v Bremnu in Tehniška univerza Hamburg-Harburg.
Če svojega znanca vprašate, ali je na Facebooku, vam bo ta morda odgovoril z „da, ampak …“. Tisti ampak in kar mu sledi običajno zveni kot skesano opravičilo zaradi zapravljanja časa, sodelovanja pri distribuciji nekoristnih vsebin in v svetovni zaroti v kraji osebnih podatkov. Podobno skesanih izjav in samoopravičevanja se spomnim iz pogovorov o TV-žajfnicah. Tem tudi zvesti gledalci pogosto odrekajo vsakršen intelektualni ali drugačen potencial. A jih kljub temu gledajo. Ameriška limonadnica Santa Barbara iz 80-ih in 90-ih let prejšnjega stoletja je bila pokonzumirana v 2.137 epizodah. Južnoameriška telenovela Esmeralda je v približno istem obdobju doživela tri venezuelske in še brazilsko upodobitev. Kljub visoki gledanosti in popularnosti pa nobene od serij ni možno uvrščati med produkcijske ali umetniške presežke. Tako kot tudi o velikem delu vsebin in interakcij, ki se zgodijo prek popularnih družbenih omrežij, ne moremo reči, da so kakovostne – pa je npr. samo v izmenjave na Facebooku povezanih že vsaj dobra milijarda uporabnikov (letno poročilo FB za 2013).
Ob predpostavki, da večina uporabnikov ocenjuje vsebine in interakcije na Facebooku kot manj kakovostne – podobno kot predpostavljamo za gledalce cenenih TV-nanizank, se moramo vprašati, zakaj so ena (omrežja) in druge (serije) tako popularni. Zdi se, da oddaje nizkega kakovostnega ranga dajejo snov za pogovor in gorivo interakcijam.
Njihovo popularnost lahko razlagamo s potrebo po vključenosti, pozornosti in želji „biti del nečesa“. Z nekom deliti ideje in imeti skupno temo za pogovor je morda pomembnejši razlog, kot bi se zdelo na prvi pogled. Če vsi govorijo o Esmeraldi ali sodelavkini fotografiji na Facebooko, vi pa si o tem ne morete misliti ničesar, ker niste videli ne enega niti drugega, je to lahko frustrirajoče. Nepoznavanje teme, izključenost iz razprave, skupine ali druge oblike nedostopnosti komunikacijskega prostora sprožajo neugodje.
Človek, družbeno bitje, se oblikuje in obstaja v interakciji z družbenim okoljem. Le v družbenem kontekstu, ko komunicira z drugimi ljudmi in je v stiku s kulturo, se lahko vede kot človek. Brez interakcij z okoljem, ne bi bil deležen odzivov, sporočil in gest, ki odsevajo, kdo je in kako je sprejet. Simbolični interakcionizem, ena od pomembnejših šol sociologije oziroma socialne psihologije, razlaga, da so pogledi drugih ključni za razvoj posameznikovega duševnega in socialnega ustroja. To, kako posameznika vidijo drugi oziroma, kako posameznik misli, da ga drugi vidijo, določa njegovo ravnanje. Človeku hoče biti pripaden in sprejet.
Pripadnost skupini, kot je košarkaška ekipa, hekerski klub ali skupina Facebook-prijateljev, mu daje občutek varnosti pred tem, da bi se izgubil in ostal sam. A da posameznik postane del pogovora ali član skupine, mora sebe in svoje ideje ustrezno posredovati sogovornikom, kar imenujemo samoreprezentacija. Prilagajanje svojega nastopa mediju oziroma komunikacijskemu kanalu, recimo, pisanje pisma, snemanja sporočila s telefonsko tajnico ali objavljanje statusa na Facebooku, pa je mediatizacija. Le ustrezno mediatizirana samoreprezentacija posamezniku omogoča participacijo v neki skupnosti ali komunikacijski situaciji – za pogovoru s sosedo o Santa Barbari mora biti Jožica tudi sama gledalka TV-serije, enako kot mora biti prijavljena na Facebook, da lahko vidi sodelavkine fotografije z dopusta.
Nancy Thumim v knjigi o samoreprezentaciji v digitalni družbi „Self-representation and digital culture“ trdi, da človek neodvisno od mediatizacije ne more obstajati. Digitalna družba namreč zahteva prisotnost na spletnih družbenih omrežjih, tj. odprtje uporabiških profilov, pisanje sporočil ter nalaganje posnetkov, saj je brez tega nemogoče nastopiti v digitalnem komunikacijskem prostoru ali pripadati spletni skupnosti. A čeprav popularne platforme na ta način spodbujajo participacijo v digitalni družbi, bi jim lahko očitali, da spodbujajo zgolj jalovo udejstvovanje. Thumim je mnenja, da uporabniki sicer upravljajo svoj spletni nastop in aktivno konstruirajo ter posredujejo svoja sporočila, vendar vse prevečkrat v okvirih platforme. Dizajn in funkcionalnosti komunikacijskih platform posegajo v formo in vsebino njihovih samoreprezentacij in interakcij. Thumim za primer navaja Facebookovo časovnico, kjer so na isto raven zvedeni razični izrazi osebnosti, s čimer politično stališče, modni okus in nakupovalne navade postanejo popolnoma ekvivalentni deli uporabnikove identitete. S tem se odpira kritično izhodišče za razpravo o družbenih in političnih vidikih participacije na spletnih družbenih omrežjih. Kaj imata torej skupnega mediatizacija in samoreprezentacija na spletnih družbenih omrežjih s politično participacijo?
V Sistemu objektov, „The system of objects“, Jeana Baudrillarda beremo kritiko negativnih učinkov družbe, obsedene s posredovanjem in kroženjem vsebin. Obsedenost s popolnim tokom vsebin in informacij, kot je nevrotično preverjanje obvestil na Facebooku in označevanje priljubljenih fotografij na Instagramu, po Baudrillardu označimo kot mentalno hipohondrijo. S tega zornega kota lahko špekuliramo, da sta „stiskanje lajkov“ in nabiranje komentarjev znak posameznikove nesuverenosti, nezdravega mentalnega stanja in stapljanje v enoznačno in jalovo množico. Kljub temu ni možno posploševati, da je digitalne družba nekritična in popolnoma nezainteresirana za vse, kar ne odgovarja narcisističnim potezam spletnih uporabnikov. Ne tako redko imajo poplave sporočil na spletnih družbenih omrežjih tudi širšo, npr. politično razsežnost. Prek njih uporabniki ne predstavljajo le samih sebe, ampak prepoznavajo tudi pomembne družbene probleme, ukrepajo v zvezi z njimi in gradijo svojo avtonomijo. Kje bi lahko potegnili ločnico, med golim nastopanjem za komplimente in političnim delovanjem?
Uvodoma je zapisano, da družbeni kontekst oziroma kultura vplivata na tip posameznikovega udejstvovanja in kolektivnega delovanja na spletu. Zatiranje, cenzura, nesvoboda in represija sprožajo nasprotovanje, „iznajdljivo uporništvo“, ustvarjanje vzporednih komunikacijskih prostorov in zahteve po soupravljanju skupnosti. Drugače od množičnih poskusov izstopanja z običajnostjo in vsakdanjostjo, s katero se sicer srečujemo na Facebooku, Twitterju in drugih spletnih družbenih omrežjih.
V okviru že omenjenega projekta SKUDI, ki se ukvarja s konstrukcijo subjekta v digitalni kulturi, so raziskovalci veliko pozornosti namenili pomenu meja in omejevanja. Opazovali so uporabnike, ki so v različnih spletnih okoljih in situacijah naleteli na omejitve in poskušali razumenti njihove reakcije. Izkazalo se je, da so prav meje tisto, kar je pri sodelujočih v raziskavi spodbudilo agilnost pri iskanju in ustvarjanju boljše stvarnosti. Kršenje človekovih pravic manjšinam, strukturno in administrativno nasilje v spletnih skupnostih, onesnaževanje okolja in omejevanje dostopa do naravnih virov so pri spletnih uporabnikih, vključenih v raziskavo, pogosto sprožili kritiko, upor ali druge oblike delovanja na spletu. Njihovo nasprotovanje lahko strnemo v štiri razsežnosti: (1) ustvarjanje paralelnega komunikacijskega prostora, (2) soupravljanje oziroma samoupravljanje skupnosti, (3) podpiranje prizadevanj drugih uporabnikov in (4) povezovanja ter posredovanje informacij.
Težnja po preseganju sistemskih, političnih, geografskih in kulturnih omejitev je posebej izrazita v okoljih, ki so močneje nadzorovana in celo nesvobodna ali pa močno nadzirana oziroma upravljana „od zunaj“. Cenzura, tabuizacija določenih tem (religija, politika, spolnost) ignoriranje drugačnosti, zatiranje manjšin in celo odkrito nasilje nad drugače mislečimi so izkušnje iz avtokratskih okolij, ki so jih blogarji in drugi spletni aktivisti večkrat navajali v intervjujih. Tudi kadar so bile omejitve usmerjene na druge ali je šlo za kratenje svoboščin popolnim neznancem, so se uporabniki nanje odzvali z nasprotovanjem.
Esra’a al Shafei (uporabljeno je pravo ime, ker je intervjuvanka vztrajala, naj ga raziskovalci uporabijo) je ustanoviteljica platforme MideastYouth.com. V intervjuju julija 2010 je dejala, da se je spletnega aktivizma lotila zato, da bi manjšinam v regiji pomagala vstopiti v komunikacijski prostor. Zaradi tabuizacije tem v arabskem javnem življenju in splošne ignorance do etničnih, verskih in spolnih manjšin, je ustvarila platformo in prek nje alternativen komunikacijski prostor. Tako so manjšine lahko dobile glas in so lahko začele obstajati tudi težave, s katerimi se pripadniki manjšin srečujejo.
Poleg vzpostavljanja paralelnega komunikacijskega prostora oziroma alternativne javnosti je na spletu moč zaslediti tudi prakso soupravljanja in poskusov vplivanja na obstoječe strukture, medije, spletna družbena omrežja in politične subjekte. Pred avstrijskimi predsedniškimi volitvami leta 2010 je na Facebooku nastala skupina, v kateri so uporabniki razmišljali o scenarijih in taktikah, ki bi lahko sledile izvolitvi desničarske konservativne kandidatke Barbare Rosenkranz za avstrijsko predsednico. Uporabnike je skrbelo, kaj bi njena izvolitev pomenila za tujce in homoseksualce. Špekulirali so tudi, kako bi Avstriji zaradi nazadnjaške predsednice v mednarodni skupnosti padel ugled. Premlevali so taktike za spodbujanje udeležbe na volitvah, saj Rosenkranz ob visoki volilni udeležbi ne bi mogla zmagati. Prav tako so spremembe pravil in pogojev uporabe, samodejnih nastavitev, prikazovanja obvestil in druge novosti na Facebooku sprožila številna glasna nasprotovanja. Uporabniki so jih artikulirali v zahtevah po so- in samoupravljanju omrežja. S tem ko soupravljajo skupne prostore, pravila omrežij, ki jih uporabljajo in iščejo konsenz za spremembe, uporabniki pomembno oblikujejo skupnost.
Mnenje in podpora drugih uporabnikov sta pri tem zelo pomembni. Še posebej so to izpostavljali uporabniki, ki so se zaradi svojega delovanja znašli v nevarnih situacijah, npr. ko so razpravljali o tabuiziranih temah, zastopali mnenje, ki je v nasprotju z uradnimi političnimi stališči ali nasprotovali odločitvam administratorjev spletnih skupnosti. Tako je jemenska novinarka in blogarka v intervjuju maja 2011 dejala, da ne bo odnehala kljub grožnjam in napadom, ki sta jih zaradi zagovarjanja človekovih pravic in sprememb deležni ona in njena družina. Pogum in energijo za poročanje, kot navaja, črpa iz prijaznih sporočil prek vmesnika za komentiranje na svojem blogu in profilu na Facebooku.
Skupaj s še nekaj intervjuvanci spada ta novinarka med tiste arabske blogarje, ki pišejo v angleščini, da bi svetu razkrili dejstva in pokazali resnično stanje v državi in regiji. V povezovanju z drugimi uporabniki in širjenju dejstev vidijo pot do sprememb. Tako kot v svojem eseju Povežite se! (orig. Indignez-vous!) piše tudi tunizijska aktivistka Lina Ben Mhenni, kako je povezovanje na internetu bistveno za posredovanje pravih informacij in resničnih podatkov: „[S]vet se bo spremenil le, če bodo informacije zaokrožile, če bomo razširili resnico, če se bomo povezali.“ (Vernetzt Euch!, 2011, str. 44) Podoben angažma vodi tudi blogarja iz Saudove Arabije, ki z zapisi v angleščini skuša obiti taktike oblasti, ki po njegovem mnenju prikriva dejanske probleme v državi. Opisuje, da oblasti v državo za krajši čas spuščajo novinarje, ki pod prvim vtisom vedno znova zapišejo „šokantne ugotovitve“ o tem, kako ženske tam ne smejo voziti avtomobilov in da je alkohol prepovedan. Tako novinarji že leta ugotavljajo vedno eno in isto in svetu posredujejo iste zgodbe. Zgodbe pri tujih občinstvih dvignejo precej prahu, ki uspešno prikrije, kaj se v Saudovi Arabiji (poleg opisanega, seveda) dejansko dogaja. Da bi opozoril na stanje v regiji, sam redno fotografira in na blogu objavlja zapise v angleščini.
Na spletnih družbenih omrežjih se oblikuje kozmopolitska kultura. Kukanja v nova kulturna okolja, spoznavanja ljudi, ki so hodili v druge šole in izražajo drugačne vrednote, je posebej vznemirljivo za uporabnike, ki imajo sicer manj priložnosti za potovanje. Prek interneta tako deloma premoščajo geografsko nemobilnost in spoznavajo drugačnost, uvažajo nove poglede v svoje okolje in hkrati svojo družbo predstavljajo drugim. Spletni uporabniki, vključeni v raziskavo SKUDI, se zavedajo pozitivnih posledic te kulturne izmenjave, ki je po njihovem mnenju bistvo digitalne družbe. „Pravzaprav je [internet] korak v razvoju družbene tkanine,“ ki saudskemu blogarju omogoča, da ima na spletu mnogo narodnosti, da je prisoten na več krajih in deležen bolj raznolikih vsebin in odzivov.
Doživetja uporabnikov iz drugih kultur, drugačne navade, pesmi, jezik in hrana spodbujajo soočenje z omejitvami lastnega telesa, uma in kulturnih zapovedi, katerim se podrejamo. Z refleksijo meja se da ugotoviti, da so te arbitrarne in da se tudi v lastnem kulturnem kontekstu da ravnati drugače ali doseči več. Zgodbe iz obravnavanih intervjujev kažejo, kako se posameznik v spletnih komunikacijskih prostorih politično aktivira, kadar naleti na omejitve: se počuti nadzorovanega, nesvobodnega, se česa boji ali zazna, da so ogrožene vrednote, v katere verjame. Pogoj za participacijo v spletnih komunikacijskih prostorih sta samoreprezentacija in ustrezna mediatizacija, s katerima posameznik šele pristopi h komunikacijskim tokovom. Njegove osebne predstavitve, fotografije in objave pa so torej vstopne interakcije, ki lahko prerasejo v ustvarjalno delovanje.