Categories
* Tweeting in everyday life Books User experience [Slovensko]

Samoreprezentacija in digitalna kultura (recenzija)

Self-representation and digital culture je monografija Nancy Thumim, objavljena na podlagi doktorske raziskave, v kateri se avtorica posveča razsežnostim mediatizacije in samoreprezentacije v digitalni kulturi. Recenzijo knjige sem napisala za revijo Teorija in praksa.

Čeprav s knjigo dopolnjuje del hitro rastočega akademskega korpusa o reprezentaciji uporabnikov digitalnih medijskih in komunikacijskih platform, Thumim odkriva sveže perpektive, tako da razkriva: (1) kako je participacije v digitalni kulturi pogojena s samoreprezentacijo in (2) kakšno vlogo ima mediatizacija pri samoreprezentaciji v spletnih družbenih omrežjih.

Self-representation and digital culture
Naslovnica / Amazon

Ob ogledu platnice z natisnjenim velikim ogledalom in pod vtisom naslova bi lahko pričakovali raziskavo, ki se fenomena konstrukcije subjektov loti tudi s socialnopsihološke ali psihoanalitične perspektive. Kazalo vsebin na ta pričakovanja odgovarja, da knjiga take intence nima. Vsebinsko zelo dobro urejena poglavja so tu in tam strukturno nedosledna, ko se npr. naslov poglavja ponovi z naslovom podpoglavja, kar pa bralec zanimivega in izčrpnega, a ne prezapletenega besedila avtorici hitro odpusti.

Po pregledu razvoja koncepta samoreprezentacije in aktualizaciji koncepta mediatizacije avtorica s študijami primerov britanskega medija in muzeja ter spletnih platform razišče povezanost samoreprezentacije in digitalne kulture. Gradi na predpostavki, da samoreprezentacije in digitalne kulture ni možno misliliti ločeno: »Samoreprezentacija poteka v najrazličnejših medijskih in kulturnih okoljih, in to v časih, ko je splošno sprejeto, da sebstvo neodvisno od mediatizacije ne more obstajati« (str. 51). Osredotoča se na razmerja moči med uporabniki oziroma občinstvom, njihovimi samoreprezentacijami in institucijami ali platformami, v/na katerih nastajajo mediatizirani teksti. Sprašuje se o vlogi občinstva pri recepciji medijskih tekstov oziroma kako posamezniki predstavljajo same sebe in kako so njihove samoreprezentacije v različnih kontekstih mediatizirane. Upravičeno opozarja tudi na vedno večji pomen medijske pismenosti, saj bi mogla ravno nereflektirana samoreprezentacija uporabnikov oziroma občinstev digitalnih komunikacijskih platform najbolj ogrožati participativni potencial digitalne kulture.

Pri zgodovinskem pregledu razumevanja samoreprezentacije Thumim v središče postavi koncepta »skupnost« in »običajni ljudje« (angl. ordinary people), s katerima eksplicira samoreprezentacijo v različnih zgodovinskih obdobjih vse do 21. stoletja. Večkrat izpostavi vrednostno obremenjenost pridevnika »običajni«, ki lahko deluje bodisi slabšalno bodisi idealizirajoče. Lahko pa se navezuje tudi na vsakdanjost, družbeni razred, nacionalnost, državljanstvo oziroma generalizira enotnost lastnosti pripadnikov neke »skupnosti«. Avtorica upravičeno problematizira čustven naboj in mnogopomenskost pojmov »skupnost« in »običajni ljudje«, a bralcu zanju kljub temu ne predlaga primernejše alternative.

Razsežnosti samoreprezentacij v digitalni kulturi se Thumim nato loti s sistematično razpravo o razsežnostih mediatizacije. Izpostavlja vseprisotnost mediatizacije in samoreprezentacij v času digitalizacije in internetizacije »starih« ter uveljavljanja »novih« medijev na svetovnem spletu. Potem ko pregleda različna pojmovanja mediatizacije (angl. bodisi mediation bodisi mediatization), se odloči za prvi izraz v angleškem izvirniku in ga opisuje z značilnostmi, kot sta tehnološka posredovanost komuniciranja in sodobni kulturni ter medijski kontekst. Mediatizacijo razume kot proces, ki ne le zaznamuje ampak celo omogoča samoreprezentacijo v digitalni kulturi, kjer »sebstvo neodvisno od mediatizacije ne more obstajati« (str. 51). Zaradi spremenjene funkcije medijev, ki so postali vseprisotni in hkrati izgubljajo status komunikacijskih centrov, nagovarja k drugačnemu razumevanju in celo opuščanju konceptov medijskih producentov, občinstev ter recepcije. Vloga posameznikov v sodobnih medijskih okoljih namreč še zdaleč ni več samo posredovalska, producentska ali sprejemniška. V procese mediatizacije, npr. pri uporabi spletnih rešitev ali t. i. družbenih medijev, vstopajo posamezniki s samoreprezentacijami, ki so tudi rezultat njihovih lastnosti, sposobnosti, znanj in pričakovanj. To v disciplini medijskih študij sicer ni nova ugotovitev, vendar bralca pritegne nadaljevanje razprave. Pri obravnavi procesov konstrukcije samoreprezentacij in njihovi mediatizaciji se Thumim namreč posveti sprevračanju vertikalnih razmerij med institucijami, tj. muzeji, producenti ter medijskimi hišami, na eni in posamezniki oziroma občinstvom na drugi strani.

Na primeru britanskega projekta digitalnega upovedovanja Capture Wales, pri katerem je BBC uporabljal televizijsko in spletno platformo, Thumim orisuje tri uvodoma izpostavljene razsežnosti mediatizacije, in sicer institucionalno, kulturno in tekstualno. Uporabi metodološki pristop mešanih metod (angl. mixed methods), pri čemer podatke črpa iz različnih virov, kot so intervjuji z udeleženci v projektu ali s producenti, opazovanje projektnih delavnic in analiza dokumentarnega gradiva o projektu. Sprašuje se ali so posamezniki pri nastopih v producentskih oddajah predvsem izkoriščani ali pa jim sodelovanje pravzaprav omogoča participacijo v kulturnem in medijskem okolju. S poglobljeno kvalitativno analizo pride do zaključkov o vlogi samoreprezentacije občinstva pri delovanju medijskih hiš. V ospredje postavi žanrskost avtobiografskega pripovedovanja »običajnih ljudi«, ki sledi tradiciji resničnostnih šovov. Izpostavi velik interes občinstva za digitalno upovedovanje lastnih izkušenj iz osebnih in celo terapevtskih razlogov ter opomni, da je demokratični učinek participacije v tem medijskem projektu verjetno ničen.

S praktično nespremenjeno metodologijo se loti še študije sorodnega primera razstave London’s Voices, zasnovane in postavljene v londonskem muzeju Museum of London. Kakor producente BBC-jevega projekta Capture Wales je tudi kuratorje te razstave vodila skoraj idealistična želja ustvarjalcev, da bi predstavili »običajne ljudi« in povezali izginjajočo »skupnost«. Tako medijski producenti kakor tudi kuratorji so za predstavitev vsebin, torej pripovedi posameznikov, v naprej pripravili neke vrste mediatizacijske kalupe v obliki scenarijev, glasbenih podlag, osvetlitve, grafične zasnove spletnega mesta itn., s čimer so pomembno sooblikovali samoreprezentacijo udeležencev in njihovo mediatizacijo. V London’s Voices so sodelujoči izražali mnenja o sebi, a ker so ta ostala le razstavljena oziroma niso bila posredovana ali izražena pred pristojnimi institucijami, Thumim upravičeno dvomi tudi o njihovem političnem pomenu oziroma jim pripisuje kvečjemu terapevtsko vrednost.

V tretji študiji primera avtorica prekine s tradicijo intervjujev in črpa podatke iz dokumentarnega gradiva in na spletu objavljenih vsebin. Hkrati prestopi od digitaliziranih »starih« medijev in umetniških okolij k spletnim platformam oziroma v »popolnoma digitalne« prostore, kot sta Facebook ali YouTube. Na primeru spletnega družbenega omrežja Facebook izpostavi zahteve digitalne družbe po nenehnih in vseprisotnih samopredstavitvah ter pokaže, kako je samoreprezentacija postala pogoj za participacijo v digitalni kulturi. Mreženje oziroma povezovanje (angl. social networking) je razlog za participacijo na spletnih družbenih omrežjih, pri čemer samoreprezentacija, kot je npr. odprtje uporabiškega profila, pisanje sporočil ter nalaganje posnetkov, postaja vse bolj nujna.

Thumim ob tem premisli teze o redukciji mediatizacije in neposredni samoreprezentaciji prek »novih« medijev ter jih utemeljeno zavrne. Uporabniki sicer upravljajo s svojimi profili in aktivno konstruirajo ter mediatizirajo svoje predstavitve, vendar ti procesi še vedno potekajo v okvirih funkcionalnosti platforme. Ta ne posega le v formo ampak tudi vsebino oziroma kvaliteto samoreprezentacij. Kot npr. na Facebookovi časovnici, kjer so na isto raven zvedeni politično stališče, modni okus in nakupovalne navade, ki s tem postanejo popolnoma ekvivalentni deli uporabnikove identitete. Da je problem okvirjanja vsebin v digitalni kulturi še širši, pokaže s primerom Facebookovih skupin, kjer sta antifašistično delovanje in poročanje o spalnih navadah zastopana v isti kategoriji. S tem odpira kritično izhodišče za razpravo o družbenih in političnih vidikih participacije na spletnih družbenih omrežjih.

Zanimivo in vredno nadaljnje obravnave je tudi opredeljevanje samoreprezentacije kot žanra, za katerega Thumim poudarja, da je zelo odvisen od mediatizacijskega konteksta. Kljub očitni različnosti samoreprezentacij na televiziji, v muzeju ali na spletnih platformah, avtorica izlušči in utemeljeno opredeli njihovo ključno značilost, tj. iskanje avtentičnosti. Pripovedovalce zgodb iz vseh treh medijskih okolij, medijskega projekta, muzejske razstave in spletnih družbenih omrežij, povezuje ideja avtentičnosti oziroma poskusi prepričevanja drugih o avtentičnosti lastnih stališč.

Prva monografija Nancy Thumim odpira pomembna vprašanja o konstrukciji subjektov digitalne družbe in z aktualnim raziskovalnim pristopom nadaljuje tradicijo medijskih študij na polju digitalne kulture. Besedilo ponuja sistematičen pregled pomembnih teoretičnih pristopov k razumevanju digitalne kulture, medijev in uporabnikov oziroma občinstev. Obogateno je z zanimivimi primeri iz empiričnega dela raziskave, zaradi česar je še posebej primerno za študente komunikologije, politologije, kulturologije in sorodnih študijskih smeri. Pri raziskovalcih aktualnih družbenih pojavov bo zanimanje morda vzbudilo kvalitativno vrednotenje kompleksnih empiričnih podatkov oziroma izbira zahtevnega metodološkega pristopa t. i. mešanih metod. Predstavljene analize samoreprezentacij v mediatiziranih okoljih pa lahko služijo kot izhodišče za nadaljevanje raziskovanja konstrukcije subjektov digitalne družbe s teoretskimi nastavki medijskih študij, socialne psihologije ali psihoanalize. Ker teoretsko pestra knjiga ponuja tudi oprijemljive teze in že aplikabilne izsledke raziskave, bo zadovoljila tudi marsikaterega drugega bralca z interesom za razvoj participativnega potenciala informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

1 reply on “Samoreprezentacija in digitalna kultura (recenzija)”

[…] Nancy Thumim v knjigi o samoreprezentaciji v digitalni družbi „Self-representation and digital cu… Digitalna družba namreč zahteva prisotnost na spletnih družbenih omrežjih, tj. odprtje uporabiških profilov, pisanje sporočil ter nalaganje posnetkov, saj je brez tega nemogoče nastopiti v digitalnem komunikacijskem prostoru ali pripadati spletni skupnosti. A čeprav popularne platforme na ta način spodbujajo participacijo v digitalni družbi, bi jim lahko očitali, da spodbujajo zgolj jalovo udejstvovanje. Thumim je mnenja, da uporabniki sicer upravljajo svoj spletni nastop in aktivno konstruirajo ter posredujejo svoja sporočila, vendar vse prevečkrat v okvirih platforme. Dizajn in funkcionalnosti komunikacijskih platform posegajo v formo in vsebino njihovih samoreprezentacij in interakcij. Thumim za primer navaja Facebookovo časovnico, kjer so na isto raven zvedeni razični izrazi osebnosti, s čimer politično stališče, modni okus in nakupovalne navade postanejo popolnoma ekvivalentni deli uporabnikove identitete. S tem se odpira kritično izhodišče za razpravo o družbenih in političnih vidikih participacije na spletnih družbenih omrežjih. Kaj imata torej skupnega mediatizacija in samoreprezentacija na spletnih družbenih omrežjih s politično participacijo? […]

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.