Demonstracije, ki so se včeraj ponovno zgodile v Mariboru, podžigajo toliko misli, da sem se jih nekaj odločila zapisati. Žulijo me, a jih kljub temu težko izrečem, saj je situacija zelo kompleksna. Pisati skušam kritično, tako kot mislim, na podlagi tega, kar vidim.
Category: Rants
Medtem ko sem iskala recept za slivove cmoke iz krompirjevega testa, sem naletela na svojo kolumnico izpred petih let, objavljeno v velenjskem tedniku Naš čas. V njej izpihana jeza me je spomnila na letošnjo predsedniško tekmo. 5 let je minilo. Se je kaj spremenilo?
The greatest enemy of a person is fear. Fear of failing, misjudge, falling, unsuccess, being unhappy. Fear of pain, illness and dying. Fear of loneliness, of being forgotten from your colleagues and friends.
Si predstavljate?
Zjutraj so slovensko Twitosfero preplavila sporočila o tem, da je “štoparska” spletna skupnost Prevoz.org začasno umaknjena. Glasilo se je nekako takole: “Prevoz.org je onemogočen – zahvalite se vladi!” Razlog za umik spletnega mesta naj bi bila globa, ki jo je enemu izmed prevoznikov zaradi dela na črno izrekel inšpektor.
Besno sem zatulila z vsemi ostalimi volkovi in premišljevala, kaj za vraga se grejo ti inšpektorji! Čudno. Kako, zakaj bi lahko prišlo do tega. Morda zaradi različnih definicij o štopanju, delu in kolegialnosti v zakonodaji na eni ter v glavah mladih uporabnikov interneta na drugi strani? Zamislila sem si scenarij o zastaranih dikcijah v zakonih in o drugačnih percepcijah sodobnih mladih, uporabnikov interneta, o tem, kaj je oglaševanja dela na črno in kaj pomeni “peljati se z nekom”…
Razlaga me ni prepričala in med pogovornim premišljevanjem o tem me je prešinilo: menda ja ne insceniranje?!
Ljudski glas
Ta zapis načrtujem že nekaj časa, a kaj, ko kar ni in ni hotel na svetlo. Preveč asociacij, preveč misli, idej in komunikacijskih namer, da bi mi prsti lahko hitro stekli po tipkovnici. A sedaj, nekaj dni pred dnevom “R”, sem zbrala nekaj ur in izbrala glavne misli, ki tvorijo moje mnenje o povezenem z nedeljskim trojnim glasovanjem in s tremi superreferendumskimi zakoni.
After I am getting this unpleasant feeling, that the frequency of catastrophes, serious political clashes and wars is getting extremely higher worldwide, and that a-political behaviour is flooding the small country of my origin, I am becoming extremely sad. World-weariness (sl. svetobolje, ger. Weltschmerz) is spreading over my blue spirit. But what can I do? I know that ignorance is not quite the best answer. (All though she can be such a bliss!)
Some people I meet and follow these days are not ignorant at all. But they should be.