Ta zapis načrtujem že nekaj časa, a kaj, ko kar ni in ni hotel na svetlo. Preveč asociacij, preveč misli, idej in komunikacijskih namer, da bi mi prsti lahko hitro stekli po tipkovnici. A sedaj, nekaj dni pred dnevom “R”, sem zbrala nekaj ur in izbrala glavne misli, ki tvorijo moje mnenje o povezenem z nedeljskim trojnim glasovanjem in s tremi superreferendumskimi zakoni.
Nehote in popolnoma nič kriva sem včeraj skupaj s končno vrnjenim moškim odbicikLJala krog proti čajnici, od koder bi kako uro kasneje morda še odpeškala proti MGL na Vse zastonj! Vse zastonj! (Ali pa tudi ne, ker bi stoli in tema lahko preveč ogrožali Škratovo budnost.) Pač taki izi sobotni plani, a kljub temu dovolj premični, da bi delovali zdravilno pri odpravljanju popotnikovega đetlega.
Nach dem langen Tag wird es in Klagenfurt kaum noch was Besseres zu tun, als schnell Zuhause die Badesachen hollen, zum See mit dem Rad fahren und dann schnell ins frische Wasser springen! Natürlich gäbe es auch ein kaltes Bier, das danach auch ganz schön schmecken würde—aber man kann ja nicht alles haben, oder?
Sofia Coppola je po Izgubljeno s prevodom (Lost in Translation, 2003) ponovno ustvarila enega zame najlepših filmov: Tam nekje (Somewhere, 2010), ki se je pravkar odvrtel in nežno pretvoril precej naporen vikend v pisan, a spokojen nedeljski večer.
Gladka, finotekoča življenjska zgodba, pripovedovana skozi samost in osamljenost uspešnega igralca Johnnyja Marca, deca v najboljšem pomenu besede, ki v očeh okolice predstavlja nadseksi supersamca. (Igra ga božansko lep Stephen Dorff, ki je – nič se ne bom delala fine – sanjski dečko!)
Every graduate student knows (or should know), that writing PhD is just another job. It shouldn’t be (too much) drama and it must not by any chance expand in to somebody’s life-time trauma. But… There is always a but! ;)
Just now, sitting at my desk in Klagenfurt, catching this fabulous view over grey rainy town, hills and mountains, listening to the latest Episode on Diana’s podcast and reading Bangkok Post Article about Saudi woman, who defies driving ban… That highlights questions about the world, we are living in. Are we by any chance aware, that there is something out there for us Europeans, behind the European borders?
Vsakokrat ko me pogledaš,
zanetiš moj drob,
moje temno, skrito bistvo
iztrgaš telesu.
Since I’ve already posted one recipe in German language, I guess, I would like to believe, that I owe the interwebz one in English. This one is about “buhtlji”. Buhtlji pl. (sg. is buhtelj) are jam-donuts—baked in an oven, not fried :-)
Mlad si in vznemirljivo svež, da večkrat skrivaj zrem vate. Še večkrat si v mislih želim tvoje bližine in hrepenim po najinem času.
Saj veš, tisti prekratki dolgi večeri, ko poslušava skladbo za skladbo. Predvajaš mi Slasheve posnetke, razlagaš o najboljših kitarskih solih. Nato vzameš kitaro in mi zaigraš enkrat, dvakrat, … sedemindvajsetkrat. Ah, kako ljubim ta žar, tvojo strast in misel, ki napolnijo sobo, kjer govoriva o glasbi. Vsakokrat ti zato med pogovorom ukradem žarek te svetlobe in ga spravim zase.
Včeraj sem s tovariši: @skrat (Moj najtovariš), @sparkica (Supertovarišica), @valentinbufolin (Komisar za vino), Dačka (Komisarka za točnost), Živa (Najmlajša tovarišica pohodnica), Alain (Vodja prehrane) in Špela (Sekretarka za interier), prekorakala 35 km poti okrog Ljubljane. Na začetku je bil korak strumen in odločen, proti koncu zaradi bolečin malo počasnejši … A nasmeh in smeh nas v sedmih urah nista zapustila oziroma sta se ob hladnem pivu in obloženi mizi v turški restavraciji Tildiz Han le še okrepila!